Kolo, kolesa : kalu, kalesa

Kolo, kolesa, kalu, kalesa ...

Najprej me Metka je vozila

v stari tribuni k ta sredji Tatjani.

Bil kuštrav sem fantiček

in bival med Ložani.

Potem grabili pesek smo kraj hiše na dvorišču:

bil kralj sem na triciklu,

užival v deškem vrišču.

V Feromotu oče kupil

mi prvo je kolesce:

živo zelene barve

kot smrekovo drevesce.

Poljubljal makadam sem

ne z usti, le s koleni,

spoznaval barska pota

pod drevnih hiš slemeni.

Prislonjena kolesa

so vneto me vabila:

pod štango na pedale

porinil sem bedresa

starega kolesa.

Enako stare gare

ni jahal Rusov Vine.

Pripeljal jih za pare

lastniku imovine.

V ježka metal pridno

drobiž sem in petake,

primaknil oče vidno:

glej pony za junake.

Konjiček, tri prestave

in sedlo v belem skaju,

že letel sem po Logu:

oh, blagor otročaju.

Glej, moja starša sestra,

ta Rusova Marička,

zamenja svoj'ga ponyja

za mojega konjička.

Brez prestav kolo mi bodi,

zbogom, Sturmey Archer,

20 col odtlej me vodi,

mladi sem Moraster.

Po Logu in na Jezero

in tudi kdaj v Gorice,

da gume bi zdržale težo

in počile ne špice.

Zgradili so nam novo cesto,

naravnost v ljubo barje,

po avtocesti smo s kolesi

preganjali komarje.

V prvem letu nove šole,

ko šesti razred mine,

na Jezero nas Kalič pelje

s kolesi prek ravnine.@

Se Škander je od nas poslovil,

bilo mi ni vseeno,

ko Gorazd je kolo z rogovjem

šofiral nasajeno.

Matjaž je bil za birmo dobil

iz Roga v dar rekorda.

Potem se oče z njim je vozil,

da se razgiblje morda.

V motorno je kolo spremenil

Matjaž kolo od Duha,

a vendar se vse boljše vozil

s pedali, brez izpuha.

Skrivnostna res je zgodba tega

z verigo beemveja,

z napisom na svetilki pustil

kolo sem, ko rodi se Beja.

Mogoče z njim se Urška vozi,

morda povodni mož,

v Ljubljani kradejo vseskozi

kolesa kot korita rož.

Napočila je srednja šola,

zbolel je ati naš,

sva brcala s kolesi žogo,

bil Vine moj pajdaš.

Sploh slutil nisem, da odhaja ati,

bilo bi mi hudo,

potem pa je napočil petek,

ko je zavekalo nebo.

Odšel je k Pepi dragi ati,

obličje zre Boga,

s Teslom se in Volto brati,

očeta spet ima.

V Ljubljani najprej kupil

sem novo si kitaro,

a Tonček me učil akorde,

igrati muz'ko staro.

V Nami vrh nadstropij

sem kupil seniorja,

zelenega dirkalca

za vožnjo do obzorja.

Odtlej sem neumorno drevil

od Loga do Ljubljane

in viške algoritme menjal

za mlade sem Poljane.

Vse bliže mi bila je ura

oditi med soldate,

še prej pa kolesarska tura

med dalmatinske brate.

Posodil Knep je maratona,

že glej ga, Brod na Kupi,

a v Zadru so zavdali mi

mlečnokislinski strupi.

Brez zračnic vlak me je odpeljal

v Pulo branit Istro,

brez koles sem tam ostal

s topovi in tornistro.

Minilo tudi to je leto,

postal sem bruc študent,

s kolesom na izpit prevneto

prišel sem, repetent.

Me senior v Ljubljano vodil

in potlej maraton,

rdeč poni nas je osvobodil

od tankovskih kolon.

Matjaž je bil posodil

jermenarja s pedali,

če hlapi so spuhteli,

le žganci so ga gnali.

Po Logu in na Brezov'co

v Radno v rane svate,

motor me je pod mlado lunco

primlel na kilovate.

Postala ljub'ca je ženica,

na Logu najin dom,

v bencinu iz daljav resnica

in opustel je kolodrom.

Minila hitro vsa so leta,

kolesa so ostala,

čeprav jih šest je vzela

tatov ljubljanskih šala.

Oživel spet je maraton

in ponyjev je čreda

in starodavni favorit

cel dan na vlake gleda.

V Ljubljani čaka puch na me,

ko vlak v prestolnico pripelje,

in ves razigran na Parmovo

moj skoraj cent vesel odpelje.

Zadosti bodi te tirade,

oj, hvala ti, draisine,

saj ti si kriv za verze mlade,

za biciklistični spomin.