Andreji čas se nikdar ne ustavi,
nemirni fizikalni pojem le drvi,
dereča reka iz spominov in ljudi
razliva se po Barju kje v glavi.
Enako se nam vsem ves čas dogaja,
je jutro, dan in je večer
in zima se v pomlad počasi taja
a že jeseni v poletju je nemir.
Bela pobočja Storžiča si zrla,
rjave meniševske strmali tudi kdaj,
a zdaj so Bevke tvoj najljubši kraj.
Hidrantov, B in C cevi si vrla
Andreja, gasilerije vodja vse,
mehkoba se v družini ti razpre.
Zapuščam te, Logatec,
skrivnostni keltski cvet.
Adijo, o Hoteje,
in Ravnik, Novi Svet.
Petkovec, Rovte, Brdo,
Medvedje, Praprotno,
življenje kdaj je trdo,
z nasmehom bolj je radostno.
S Petkovcem Grčarevec
uklepa svet Longatik,
na Vrhu Trije Kralji
zro skoraj Adriatik.
Hleviše, Hlevni vrh v ornatu,
z Jakov'co Laze v jezero
Planinsko zro,
ko se nebes solzi oko.
In trojelike Žibrše
na svidenje, au revoir, še kdaj,
Petkovec Zaplanincem rima:
"Saj vrne se nekoč še kaj."
Na Lavrovcu si sonce kima,
ko zre logaški zemski raj.
Miha Rus
Naveličal sem se molka.
Naveličal sem se grenkih spon,
naveličal selotejpa čez ustnice –
zdaj bom rjovel!
Rjovel bom jedko bolečino
razseljenega srca
v puste stepe.
Rjovel bom, da bom ves rjav
in rjast in zaripel.
Potem mi bo odleglo.
Tako sem bral v Alanu Fordu.
