STIHI IZPOD ČEVICE

Zapuščam te, Logatec,
skrivnostni keltski cvet.
Adijo, o Hoteje,
in Ravnik, Novi Svet.
Petkovec, Rovte, Brdo,
Medvedje, Praprotno,
življenje kdaj je trdo,
z nasmehom bolj je radostno.
S Petkovcem Grčarevec
uklepa svet Longatik,
na Vrhu Trije Kralji
zro skoraj Adriatik.
Hleviše, Hlevni vrh v ornatu,
z Jakov'co Laze v jezero
Planinsko zro,
ko se nebes solzi oko.
In trojelike Žibrše
na svidenje, au revoir, še kdaj,
Petkovec Zaplanincem rima:
"Saj vrne se nekoč še kaj."
Na Lavrovcu si sonce kima,
ko zre logaški zemski raj.

Miha Rus

Rjovenje

Naveličal sem se molka.

Naveličal sem se grenkih spon,

naveličal selotejpa čez ustnice –

zdaj bom rjovel!

Rjovel bom jedko bolečino

razseljenega srca

v puste stepe.

Rjovel bom, da bom ves rjav

in rjast in zaripel.

Potem mi bo odleglo.

Tako sem bral v Alanu Fordu.

AV-RA-HEM

Minljivost se zrcali v tvoja leta,

odsev prelesti mladih dni.

Je pesem zate neizpeta

in kamrice skrivnost še spi?

Daljave bajne, tek časovja 

resnico tko v pajčolan,

azurno modro se čez plan

girlande nébes pno mostovja.

In ti skrivnost si zagonetna,

brez nade da odčaram ris

enaka Sizifu stoletna

trnóva pot je k tvoji duši.

Kaj mar mi, če sploh nisem škis,

iščoč vodnjaka s tabo v suši.  

Margluša

ROBERTU IN VIDI

 Robert Danimirovič

ima sošolca Janeza,

Julijeviča Brodnika,

deseterobojca.

Janez íma sestrico,

Julijevno Vido,

spazi temno jo oko

četrt le Črnogorca.

Vname njega se srce,

preskoči iskra žarka.

A Vida včasih nekam gre,

mar tam pijó od zvarka?

A ko spozna, da jih krepča

telo Odrešenika,

ne le mladenka, tudi vsa

skrivnost ga ta zamika.

V Bitolj Mamula pokliče

in Robert brani nas pred Grki.

V džezvo često svoj pogled

kafedžija upira mrki.

Zre na rešo, rdeč od vročine

in niti sluti ne bin Giova,

da bo nekoč za vse celine

iz ETE zanj naloga nova.

A mine vse, ubija sića,

spet beli se Ljubljana.

Ukaz Kadijevića

ne briga več Dolana.

Lete letala nevarna iz Niša,

kupujeta obleko pražnjo.

Preplah iz siren se ne utiša,

v Metalke klet grestá pred grožnjo.

A vélikega glej srpana

v čisto novi domovini

začne se zgodba vsem poznana

z nadihom žlahtnim v sivini.

Tale pravljica življenja

traja res že vrsto let,

kot slapovi ne pojenja,

rožic zraslo je deset.

Je za vaju tale žar

z Loga mojstra, glej, Popita,

čigar ded je bil puškar,

je s cevmi krasil kopita.

Naj nikdar ne jenja sreča,

tudi če bo kdaj prepir.

Naj rodbina se le veča,

bodi v vama dušni mir.

Janez tožil je: “Ni vina.”,

danes zremo tu: “Vin’ je!”

Bog te živi, Vugovina,

Bog živi naj brate vse!

ANDREJ ANDREJEVIČ

Abraham gre čez Košace,

v nedrih Trojstva spe spomini,

Cankar gleda po ravnini,

resen viha si muštace.

Vpraša Ivan, glej, očaka:

»Kam odhajaš, o Haranec,

kdo je dečko, ki raz klanec

siromakov tu koraka?«

In odvrne oče mnogih:

"To je Izak, moj edini,

greva k možu, ki v družini

danes je v posebni vlogi.

Desetletje je pasalo,

kar sem blodil po Trojici

in kar boljši polovici

samo se je le smejalo.

Greva obiskat Andreja,

tistega Andreja Trevna,

ki je sin Andreja Trevna

in se danes mu le smeja."

Ivan brke vsevdilj viha:

"Če je taka, pa pozdravljam

tudi sam in mu nazdravljam

preko verzov Betke Miha!"

V daljavi dve postavi

v leščevju se že izgubita.

V linah zvona se zbudita,

lena reka teče k Savi.

SAGA O NEKEM ZBORNIKU

 Začeli smo, pobarali očance,

ko jubilej je bil le daljni sen.

Zahajali v arhiv pod grajske šance,

a slab novosti bil je le izplen.

Še bolj cenili smo zapise Turka,

ki jih je zbral od vsepovsod,

pogrešali so zublji vode curka,

ko je zgorel Vrhovca plod.

Ki z Ivanom si prečil Kordiljere

in kondor je nad vama širil krila,

je tvoja dobra duša naklonila,

da si o Logu vsak lahko prebere,

kar, Marjan, bil si zgodovine

nabral o vasi naši iz davnine.

Kar se zgubilo je v računskem stroju,

si nam priklicala kot tekst v spomin.

Predraga Marta, v svečanem kroju

za te zahvale naše je cekin.

In Pavle, naš tovariš, drug in brat,

si stal ob strani, ko je jenjal dih

in nas spominjal le na tistikrat,

ko šine izmed valjev v zavih

v zlatih črkah knjiga za sto let,

da je pozabi ves ta čas otet.

Nazadnje še, gasilci, svoj verz napišimo,

oj, draga Zoom in Viber, se bolje slišimo?

Večere mnoge zrli smo vsak v svoj ekran,

dokler se ni vpisal prav vsak dogodek vanj.

Ko zdaj v te strmimo, o čudnolepa knjiga,

oj dragi Log domači, čez te pa skoraj ni ga!