Zapuščam te, Logatec,
skrivnostni keltski cvet.
Adijo, o Hoteje,
in Ravnik, Novi Svet.
Petkovec, Rovte, Brdo,
Medvedje, Praprotno,
življenje kdaj je trdo,
z nasmehom bolj je radostno.
S Petkovcem Grčarevec
uklepa svet Longatik,
na Vrhu Trije Kralji
zro skoraj Adriatik.
Hleviše, Hlevni vrh v ornatu,
z Jakov'co Laze v jezero
Planinsko zro,
ko se nebes solzi oko.
In trojelike Žibrše
na svidenje, au revoir, še kdaj,
Petkovec Zaplanincem rima:
"Saj vrne se nekoč še kaj."
Na Lavrovcu si sonce kima,
ko zre logaški zemski raj.
Miha Rus
Poetica Morasteriana
sreda, 19. oktober 2022
STIHI IZPOD ČEVICE
nedelja, 9. oktober 2022
Rjovenje
Naveličal sem se molka.
Naveličal sem se grenkih spon,
naveličal selotejpa čez ustnice –
zdaj bom rjovel!
Rjovel bom jedko bolečino
razseljenega srca
v puste stepe.
Rjovel bom, da bom ves rjav
in rjast in zaripel.
Potem mi bo odleglo.
Tako sem bral v Alanu Fordu.
sobota, 18. junij 2022
AV-RA-HEM
sobota, 30. oktober 2021
sobota, 11. september 2021
ROBERTU IN VIDI
Robert Danimirovič
ima sošolca Janeza,
Julijeviča Brodnika,
deseterobojca.
Janez íma sestrico,
Julijevno Vido,
spazi temno jo oko
četrt le Črnogorca.
Vname njega se srce,
preskoči iskra žarka.
A Vida včasih nekam gre,
mar tam pijó od zvarka?
A ko spozna, da jih krepča
telo Odrešenika,
ne le mladenka, tudi vsa
skrivnost ga ta zamika.
V Bitolj Mamula pokliče
in Robert brani nas pred Grki.
V džezvo često svoj pogled
kafedžija upira mrki.
Zre na rešo, rdeč od vročine
in niti sluti ne bin Giova,
da bo nekoč za vse celine
iz ETE zanj naloga nova.
A mine vse, ubija sića,
spet beli se Ljubljana.
Ukaz Kadijevića
ne briga več Dolana.
Lete letala nevarna iz Niša,
kupujeta obleko pražnjo.
Preplah iz siren se ne utiša,
v Metalke klet grestá pred grožnjo.
A vélikega glej srpana
v čisto novi domovini
začne se zgodba vsem poznana
z nadihom žlahtnim v sivini.
Tale pravljica življenja
traja res že vrsto let,
kot slapovi ne pojenja,
rožic zraslo je deset.
Je za vaju tale žar
z Loga mojstra, glej, Popita,
čigar ded je bil puškar,
je s cevmi krasil kopita.
Naj nikdar ne jenja sreča,
tudi če bo kdaj prepir.
Naj rodbina se le veča,
bodi v vama dušni mir.
Janez tožil je: “Ni vina.”,
danes zremo tu: “Vin’ je!”
Bog te živi, Vugovina,
Bog živi naj brate vse!
sobota, 21. avgust 2021
ANDREJ ANDREJEVIČ
četrtek, 20. maj 2021
SAGA O NEKEM ZBORNIKU
Začeli smo, pobarali očance,
ko jubilej je bil le daljni sen.
Zahajali v arhiv pod grajske šance,
a slab novosti bil je le izplen.
Še bolj cenili smo zapise Turka,
ki jih je zbral od vsepovsod,
pogrešali so zublji vode curka,
ko je zgorel Vrhovca plod.
Ki z Ivanom si prečil Kordiljere
in kondor je nad vama širil krila,
je tvoja dobra duša naklonila,
da si o Logu vsak lahko prebere,
kar, Marjan, bil si zgodovine
nabral o vasi naši iz davnine.
Kar se zgubilo je v računskem stroju,
si nam priklicala kot tekst v spomin.
Predraga Marta, v svečanem kroju
za te zahvale naše je cekin.
In Pavle, naš tovariš, drug in brat,
si stal ob strani, ko je jenjal dih
in nas spominjal le na tistikrat,
ko šine izmed valjev v zavih
v zlatih črkah knjiga za sto let,
da je pozabi ves ta čas otet.
Nazadnje še, gasilci, svoj verz napišimo,
oj, draga Zoom in Viber, se bolje slišimo?
Večere mnoge zrli smo vsak v svoj ekran,
dokler se ni vpisal prav vsak dogodek vanj.
Ko zdaj v te strmimo, o čudnolepa knjiga,
oj dragi Log domači, čez te pa skoraj ni ga!