Robert Danimirovič
ima sošolca Janeza,
Julijeviča Brodnika,
deseterobojca.
Janez íma sestrico,
Julijevno Vido,
spazi temno jo oko
četrt le Črnogorca.
Vname njega se srce,
preskoči iskra žarka.
A Vida včasih nekam gre,
mar tam pijó od zvarka?
A ko spozna, da jih krepča
telo Odrešenika,
ne le mladenka, tudi vsa
skrivnost ga ta zamika.
V Bitolj Mamula pokliče
in Robert brani nas pred Grki.
V džezvo često svoj pogled
kafedžija upira mrki.
Zre na rešo, rdeč od vročine
in niti sluti ne bin Giova,
da bo nekoč za vse celine
iz ETE zanj naloga nova.
A mine vse, ubija sića,
spet beli se Ljubljana.
Ukaz Kadijevića
ne briga več Dolana.
Lete letala nevarna iz Niša,
kupujeta obleko pražnjo.
Preplah iz siren se ne utiša,
v Metalke klet grestá pred grožnjo.
A vélikega glej srpana
v čisto novi domovini
začne se zgodba vsem poznana
z nadihom žlahtnim v sivini.
Tale pravljica življenja
traja res že vrsto let,
kot slapovi ne pojenja,
rožic zraslo je deset.
Je za vaju tale žar
z Loga mojstra, glej, Popita,
čigar ded je bil puškar,
je s cevmi krasil kopita.
Naj nikdar ne jenja sreča,
tudi če bo kdaj prepir.
Naj rodbina se le veča,
bodi v vama dušni mir.
Janez tožil je: “Ni vina.”,
danes zremo tu: “Vin’ je!”
Bog te živi, Vugovina,
Bog živi naj brate vse!