sobota, 11. september 2021

ROBERTU IN VIDI

 Robert Danimirovič

ima sošolca Janeza,

Julijeviča Brodnika,

deseterobojca.


Janez íma sestrico,

Julijevno Vido,

spazi temno jo oko

četrt le Črnogorca.


Vname njega se srce,

preskoči iskra žarka.

A Vida včasih nekam gre,

mar tam pijó od zvarka?


A ko spozna, da jih krepča

telo Odrešenika,

ne le mladenka, tudi vsa

skrivnost ga ta zamika.


V Bitolj Mamula pokliče

in Robert brani nas pred Grki.

V džezvo često svoj pogled

kafedžija upira mrki.


Zre na rešo, rdeč od vročine

in niti sluti ne bin Giova,

da bo nekoč za vse celine

iz ETE zanj naloga nova.


A mine vse, ubija sića,

spet beli se Ljubljana.

Ukaz Kadijevića

ne briga več Dolana.


Lete letala nevarna iz Niša,

kupujeta obleko pražnjo.

Preplah iz siren se ne utiša,

v Metalke klet grestá pred grožnjo.


A vélikega glej srpana

v čisto novi domovini

začne se zgodba vsem poznana

z nadihom žlahtnim v sivini.


Tale pravljica življenja

traja res že vrsto let,

kot slapovi ne pojenja,

rožic zraslo je deset.


Je za vaju tale žar

z Loga mojstra, glej, Popita,

čigar ded je bil puškar,

je s cevmi krasil kopita.


Naj nikdar ne jenja sreča,

tudi če bo kdaj prepir.

Naj rodbina se le veča,

bodi v vama dušni mir.


Janez tožil je: “Ni vina.”,

danes zremo tu: “Vin’ je!”

Bog te živi, Vugovina,

Bog živi naj brate vse!