STIHI IZPOD ČEVICE

Zapuščam te, Logatec,
skrivnostni keltski cvet.
Adijo, o Hoteje,
in Ravnik, Novi Svet.
Petkovec, Rovte, Brdo,
Medvedje, Praprotno,
življenje kdaj je trdo,
z nasmehom bolj je radostno.
S Petkovcem Grčarevec
uklepa svet Longatik,
na Vrhu Trije Kralji
zro skoraj Adriatik.
Hleviše, Hlevni vrh v ornatu,
z Jakov'co Laze v jezero
Planinsko zro,
ko se nebes solzi oko.
In trojelike Žibrše
na svidenje, au revoir, še kdaj,
Petkovec Zaplanincem rima:
"Saj vrne se nekoč še kaj."
Na Lavrovcu si sonce kima,
ko zre logaški zemski raj.

Miha Rus

Rjovenje

Naveličal sem se molka.

Naveličal sem se grenkih spon,

naveličal selotejpa čez ustnice –

zdaj bom rjovel!

Rjovel bom jedko bolečino

razseljenega srca

v puste stepe.

Rjovel bom, da bom ves rjav

in rjast in zaripel.

Potem mi bo odleglo.

Tako sem bral v Alanu Fordu.

AV-RA-HEM

Minljivost se zrcali v tvoja leta,

odsev prelesti mladih dni.

Je pesem zate neizpeta

in kamrice skrivnost še spi?

Daljave bajne, tek časovja 

resnico tko v pajčolan,

azurno modro se čez plan

girlande nébes pno mostovja.

In ti skrivnost si zagonetna,

brez nade da odčaram ris

enaka Sizifu stoletna

trnóva pot je k tvoji duši.

Kaj mar mi, če sploh nisem škis,

iščoč vodnjaka s tabo v suši.