četrtek, 7. september 2017

MORSKA ZVEZDA

Iz bele sence minareta
med notranjske temne gozdove
nogé in kolesa z vozilom kai-zena
zamenjala sta, virtualno objeta.

In z vama odšlo je to malo dekletce,
ki zdaj vso čarobno sesa male prste.
Slutila sta jo, še preden na svet se
prikazal je čudež posebne prav vrste.

Skrivnostno šumijo gozdovi logaški,
čez Hrušico včasih jih burja razmaje,
iz nedrij spomina vsi dnevi šempaški
odrasle začarajo spet v otročaje.

Blesti naj ta vajina zvezdica iz morja,
naj vama bo v radost, uteho in diko.
Učita jo znanosti, vpeljita v oliko:
razprta so vama veselja obzorja.

nedelja, 9. april 2017

OD SANJ MODRO NEBO

Tri pesmi za SA in orkester (ali klavir)

Besedilo v bolgarščini: Maria Kostadinova 


1. moja duša blodi ... sama ob obali  

moja duša blodi ... sama ob obali  
za tihimi stopinjami časa  
v dihanju reke tvoja duša išče,   
čez most iz solz kačjih pastirjev se sprehaja  
v zavetju vrb, ki rahlo spe ...   

in mesec spet postilja živo stezo  
in toči zvezde od tebe do mene   
ob pogledu na dušo, ki poljublja dušo,  
se Bog usmili ...   
žaluje ...  
v nežne sanje vrb utrinjajoče zvezde se solzijo ...


2. s svetlobo ožarjen

z občutenjem miru
spet se rojeva dan,
s svetlobo ožarjen,
poglej, kako krasan je 
svet ...

in veselje se od mene 
razliva po živi poti,
sonce podaja se na pot 
po modrem nebu iz 
sanj ...

V očeh mi cvetijo 
svetli in srečni trenutki,
v pričakovanju pomladi 
moje lahne misli
trepetajo ...

ah ta 
tako prekrasen
in drag mi svet ...


3. čudovit je svet kakor glasba ... 

čudovit je svet kakor glasba ... 
ob prvih zvokih svetlega sončnega vzhoda  
najslajša pesem v sreči lebdi 
v glasu blagoslova od Boga  

na nebu se razcveta mavrica nasmehov 
veselih lic otroških 
v prostoru pa sijejo eterični trilčki angelsko čistega, 
iskrečega se blagoslova ...  

čudovit je svet kakor glasba ... 
neponovljivo darilo, ki sije v nedolžnih otroških očeh 
v proslavljanju življenja 

se dviga himna miru in ljubezni ...

sobota, 8. april 2017

MOŽ IN A

Napotil se je mož pod smreko,
da najde izgubljeni A.
Izza vogala rdeči Julko
vzdihuje: "Oh, kje je moj la?"
Postreže dekle zalo kavo.
Ko mož jo srebne, Julij de:
»Odštejem evra pol za stavo,
somračni brat vedri srce.«
In zre zdaj mož na dekle mlado,
rojeno prav na dan Zemljé.
Pogled se neti v novo nado,
z Gradišča ginejo meglé.

KAVARNA SOBA 102

Kavarna Soba 102. Streže Pižama.
Je zmaga to, remi ali poraz?
Poblisk v zenicah, čadasta omama:
vigredi li je končno sinil čas?
So mimo zdaj sneženi dnevi težki
in led, poledica, bel srež in mraz?
In kakor jablana začne se v mali peški,
napočil bo za nas zelenja kras?
In Julij evra pol odšteje
za vse, ki jim je vid zastrt,
v vroči kavi stih se smeje,
da izpod prstov verz se stoči
v pamet, dušo in srce
in svet je spet kot Edna vrt.

četrtek, 6. april 2017

I COULDN'T KEEP TO MYSELF

Metelkova in Notranjska,
Ola Gjeilo, Darmon Meader,
spomin nemirni drgeta
v razklani kocki starih iger.

Bog, Jesus, Deus, Sabaoth
v preponi večnost mi grmijo.
V zatohlih rudnikih živijo
demoni, ki jih žge Gospod.

Barbari, gnani iz močvirij
in keltska kri tam na prepihu
se tko v utrinjajočem dihu.

O Bog, preteklost mi pomiri,
zablode rjavookih citer
v koš iz premuževnih viter.