četrtek, 20. maj 2021

SAGA O NEKEM ZBORNIKU

 Začeli smo, pobarali očance,

ko jubilej je bil le daljni sen.

Zahajali v arhiv pod grajske šance,

a slab novosti bil je le izplen.

Še bolj cenili smo zapise Turka,

ki jih je zbral od vsepovsod,

pogrešali so zublji vode curka,

ko je zgorel Vrhovca plod.

Ki z Ivanom si prečil Kordiljere

in kondor je nad vama širil krila,

je tvoja dobra duša naklonila,

da si o Logu vsak lahko prebere,

kar, Marjan, bil si zgodovine

nabral o vasi naši iz davnine.

Kar se zgubilo je v računskem stroju,

si nam priklicala kot tekst v spomin.

Predraga Marta, v svečanem kroju

za te zahvale naše je cekin.

In Pavle, naš tovariš, drug in brat,

si stal ob strani, ko je jenjal dih

in nas spominjal le na tistikrat,

ko šine izmed valjev v zavih

v zlatih črkah knjiga za sto let,

da je pozabi ves ta čas otet.

Nazadnje še, gasilci, svoj verz napišimo,

oj, draga Zoom in Viber, se bolje slišimo?

Večere mnoge zrli smo vsak v svoj ekran,

dokler se ni vpisal prav vsak dogodek vanj.

Ko zdaj v te strmimo, o čudnolepa knjiga,

oj dragi Log domači, čez te pa skoraj ni ga!