BATHEMAN

Odšel je Igor v gozd, v temo, v mrak, 
v trhlih duplih sove so zavdale, 
z motnjavo v glasu z možem pomarnjale, 
ki ljubo vse mu je, kar kaže znak 

življenja, skrivnost zahukale mu na uho, 
naj uka loti se, da najde pot v goščavi, 
da se povzpne v zdravljičini upravi. 
So pele sove in strašljivo in lepo. 

Poslušal Igor je njih speve mrzkoglasne, 
poslušal je modrost pradavnih ptic, 
in vse razumel je in vse dojel. 

Ujeto v gubo belih rojenic 
zanesle so mu žene seme v zibel, 
da je živali že od nekdaj razumel. 

(Igorju Hebatu ob pridobitvi naziva magister)