PESEM KROKODILA GENE

Naj se pešci lovijo,
ko med lužami drčijo,
hudournik je pločnik
pod vodo.

Mimoidoči strmijo
v dneva peripetijo:
le zakaj jaz vesel sem tako?

Meh raztegnem in zapojem,
vsak prisluhne mi prav rad.
Obžalujem, da praznujem
rojstni dan le enkrat.

Glej ga, glej, čarodeja,
v frčoplanu se smeja
in povabi v kino za groš.
"Vse najboljše," pozdravi
in še predme postavi
indijančkov presladkih cel koš.

Meh raztegnem in zapojem ...

(slovenski prevod ruske pesmice http://www.youtube.com/watch?v=ILRe9dHyby8)

POT RAZOČARANIH LJUDI

POT RAZOČARANIH LJUDI

Stopil sem na pot razočaranih ljudi.

Med tiri bolest, na pragovih kri.

V temi žaromet, šelestenje žic.

Strojevodja trobi. Kri odteka z lic.

Stopil sem na vlak razočaranih ljudi.

V gomulki le brlivke, vročina s tal puhti.

Zaviti v tople sanje na tlako grejo vsi.

Za motnjavo v oknih ponikajo luči.

RIMINI

Sanjal sem te, Rimini.
Tvoje peščene plaže so zavdale,
vse tvoje pesmi so mi v nedrih plale,
ko me je zajela bol v sivini.

Odneslo me je daleč k Betelgezi,
ko sem mrmraje molil Agnus Dei,
Cantate Domino že skoraj kakor v jezi
roteče bruhnil k večni je Ideji.

Prišli smo sem na sinji breg Jadrana
kot Jazon nekdaj z ladjo na ramenih,
s prelepim spevom o veselju in bremenih.

Med školjkami smo našli zlato runo,
in biser dragocen v mokri grudi
da vsa jesen je v pesmi nasmejana.

IVINI LILI


Logaška Lilija,
dekletce malo iz Blekôve vasi.
Čaka te gmajna in čaka poljé,
čakajo skrite očem koliševke,
čakajo pravljice, zgodbe in bajke,
čakajo v kolu na té že rusalke.
Podaj jim ročico, le hitro čez plan,
okoli Sekir'ce v raj razigran.
Glej, mamica tvoja z Marmontom kramlja
in otec za tabo ubira korak.
Vse više, pod nebes, k oblakom, v zrak.
Pod jelkami skrita se gruda rahlja:
za Lili odpira se Lipperta jama.

OD BJELAŠNICE DO PARMOVE*




Nič nas ni strah, če so z nami smučarji.
Zamedlo je smučine in vlečnice stojijo,
sivi vulkanski bljuvki frčijo v policijo,
na orle smelokrile prežijo krokarji.


Med nami bil in nismo te spoznali,
v Boston pluli smo in zrli kot Vespucci,
Osake daljne sake smo vneto pogreš'vali
in včasih kakor Kuralt bili na eni smuči.


In zdaj odhajaš, slovo se le spodobi.
Sezimo si v desnice: zdravo
in da ubrali bi vsi skupaj tisto pravo.

Adijo, Šarabon, zbogom, Matjaž,
zasidraj se na Punti kraj Pirana,
Jadransko morje mirno, plovba je končana.



Ruben Moraster









* Vsaka podobnost z liki iz resničnega življenja je zgolj naključje. Pred uporabo teh verzov se posvetujte s Prešernom ali Župančičem. Ne pošiljajte zahtevkov na Cankarja, ta ni pristojen za poezijo.

ŽALOSTINKA ZA DEUM ADORA

PESEM
ŽALOSTINKA

Deum Adora, tvoje ime je zapisano na svod.
Boga veličaj, pomagaj nam, Gospod!
Hvalite Boga, aleluja,
namesto misse brevis requiem se vzbuja
v mojem srcu grenka melodija,
žalna pesem in spomini
začno se zgubljati v davnini.
Ti, ki boriš se z Bogom,
ki vzameš Lijo, da pridobiš Rahelo,
poslušaj pesem svojih zvestih klonov,
ki jim srce drhteti je začelo.
Ostani z mečem sinjim, Anakin Nebesec,
naj te ne zmamijo medsé ti mrzki Sithi,
ki čustvom se vdajajo srditi
in z rusim mečem robijo nedolžne glave.
Naj dvojčka vesta za očeta,
naj Padme bo še kar nebeško lepa
in Temni Lord zastonj naj spletke sklepa.
Mi, tvoji kloni, pa bodemo še peli,
kdaj žalostni in kdaj veseli,
na dnu srca pa nota bo spomina,
o Jaka, o gospod Jerina.

Ruben Moraster

PRIJATELJU BOŠTJANU ZA ROJSTNI DAN

Ko se Boštjanu čas zgosti v funkcije,

ko ključi obnemorejo,

ko ni ključavnic, ko ni vrat,

ko servus reče tudi Rus,

ko Micka preračunava

od Laz do Dramelj,

ko vse leze, vse se drami,

ko Ulrik Celjski vzklikne: "Hej, kolega!"

in mu šegavo zadrhti čeljustna kost,

takrat gotovo je jesen

in vinotok se zlije v padlo listje

in naš Boštjan še vedno isti je,

le par srebrnih nitk na sencih se utrne

in vse se vrača spet v zamolkli jek večera,

ko čarna zima se v deželo vrne.

Ruben Moraster