OD BJELAŠNICE DO PARMOVE*




Nič nas ni strah, če so z nami smučarji.
Zamedlo je smučine in vlečnice stojijo,
sivi vulkanski bljuvki frčijo v policijo,
na orle smelokrile prežijo krokarji.


Med nami bil in nismo te spoznali,
v Boston pluli smo in zrli kot Vespucci,
Osake daljne sake smo vneto pogreš'vali
in včasih kakor Kuralt bili na eni smuči.


In zdaj odhajaš, slovo se le spodobi.
Sezimo si v desnice: zdravo
in da ubrali bi vsi skupaj tisto pravo.

Adijo, Šarabon, zbogom, Matjaž,
zasidraj se na Punti kraj Pirana,
Jadransko morje mirno, plovba je končana.



Ruben Moraster









* Vsaka podobnost z liki iz resničnega življenja je zgolj naključje. Pred uporabo teh verzov se posvetujte s Prešernom ali Župančičem. Ne pošiljajte zahtevkov na Cankarja, ta ni pristojen za poezijo.