Dvojiško, ki te ljubim dvojiško.
Odtekla so leta skozi žice,
neštete tipke, zbujene v zanosu,
so obnemele in se zlile v reko
brezčasja.
Povsod je tvoj obraz, o Lingua.
Zastrta v tisočero oken gledaš
vame iz davnine.
Motriš me, premišljuješ me,
ti, ki si me zvabila v čarobni ris.
in zdaj lahko le hrepenim,
slutim te v mečavi javorjevi.
In ko bom nekoč odšel,
se mi boš nasmehnila
in mi hrepeneče podala
zadnji paket:
tisočerih oči, tisočerih dlani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar