IN MEMORIAM 2014

Pesmi, napisane za spominski koncert ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne.

GODALNI ORKESTER CANTABILE
MePZ Adoramus Logatec
MePZ Stanko Premrl Podnanos
MePZ Rovte
dirigent: Marjan Grdadolnik
IN MEMORIAM 1914–2014

Dmitrij Šostakovič (1906–1975)
Komorna simfonija v c-molu, op. 110a

Tomaso Albinoni (1671–1751)
Adagio v g-molu

Jakob Petelin Gallus (1550–1591)
Ecce quomodo moritur iustus, op. mus. 2/13

Ola Gjeilo (1978)
Maša sončnega vzhoda


DRESDEN

Ponoči ste prišli med nas, o mršavi mrliči,
izdolbenih oči, koščenih dlani.
Vaša koža kot tančica
razpeta čez bele kosti.
Dolgo vas ni bilo, prijatelji, sosedje:
prisedite h kresovom našim.
Zakaj strmite venomer v nebo:
pomlad je že v deželi in vojna skoraj mine.
Hanele, Šlomo, Avreml:
rekli so, da ste odšli nekam na vzhod.
Iván s topovi je že skoraj tu.
A nas bo rešil Jerry.
Da, Jerry odondod.
Stopimo v kolo,
zarajajmo okrog kresov.
Ne pogledujte več v nebo,
bodite z nami, oj, le z nami.
Poglejte: lastovke se vračajo,
že skoraj slišim njih vesel ščebet.
A malo čuden je njih let,
zakrile so nam sonce in nebo!

Ne, niso lastovke:
mrtvaške ptice vsepovsod čez svod.
Prišle so, da bljujejo na nas žvepleno smrt.
Podajate nam roko, vi, sosedje, bratje,
in vabite v ognjeni pir.

V ognju groze plapolam,
peklenska dolina smrti
pod menoj,
nad menoj,
v meni.
Hanele in Šlomo,
zdaj sem z vama,
za vedno z vama.
Za vedno v ognju.

Dresden umira v plamenih
in valovi Labe odnašajo ogorke
daleč v Severno morje.
V mraz in temo.

************************************

BATOGNICA

Molči Batognica in Krn molči,
v kavernah sveče le brlijo.
Iz sivega oboka sneg polzi,
kot hotel skriti bi morijo.

Prižeti k puškam spe vojaki
in sanjajo, da so doma.
V mečavi tonejo orjaki
skalni, strti od gorja.

Potico sanja kranjski Janez,
Giuseppe sanja mandolat.
Počiva goličava danes,
a jutri bridki spet napad.

In spet bo kri pordela skale
in spet jih bo vzelo sto.
In vdove bodo žalovale,
očeta več domov ne bo.

V trenutek zgnetena bolest,
v tihoto zjokano gorje.
Samoten strel v noč brez zvezd:
morda je zadnja noč, kdo ve?

********************************

KALVARIJA

Zapuščen od vseh
Ješua min Ncaret.
Vse množice, ki so drevile za njim,
mu pljujejo v obraz.
Skozi rdeči nadih
podplutih oči
bijejo
porogljivi nasmehi
in stisnjene pesti.
Iz njegovega strtega srca
vre neusahljivi vir
čiste ljubezni.
In v kotičku božjega očesa
biserna solza
odseva
napalm na riževih poljih
Vietnama,
nedorasle kongoške
vojake,
pretepenega legionarja,
neveste v črnih tančicah,
kri na sarajevski tržnici.
Biserna solza se utrne
in spolzi
v krvavo srago
tistega, ki so ga pričakovali
rodovi.
Dopolnjeno je.

********************************

NEBEŠKI JERUZALEM

Betelgeza, Proxima Centauri,
Sirius, Alkiona,
Aldebaran, Rigel,
Solus in
Terra.
V sozvočju harmonij
zaljubljena zvezda in planet.
Vsepovsod gomazenje,
povsod vrvenje,

novo jutro,

pomlad in

življenje.

Na nebu pa,

kjer je najbolj modro,

nekje vmes,

skrit očem

in komaj slišen za srce:

nebeški Jeruzalem

iz safirja in smaragda.

Na trgu iz rubina

Šlomo in Jürgen

v prijetnem kramljanju

in Hanele in Uta

v veselem čebljanju.

Giuseppe in Janez

si izmenjata naslove.

Jaz pa sem romar na tej zemlji,

nadangel brez kril,

in slutim,

kako sta ves nebes

in vsa zemlja

polna Njegove slave.