POGUBA

Citre mi igrajo v pogubo

iz tvojih rjavih oči.

Jesenski cvet, tako dišeč

skriva jedko bol.

Ko te ugledam,

ko te zrem,

ko te pozabiti ne morem,

mi srce očita venomer.

In vendar niti sto besed

in vendar le ukraden pogled

med nama.

NETCI

Ondodniki so tu med nami. Sem jaz, si ti, smo vsi? Tam z daljne zvezde kot cunami v ladjah so na Svet prišli. Zdaj čakajo na mlajše brate. Vsemirski brod je že poslan, cel Alkion na njem je zbran, da pridejo v krvave svate. V temnih očeh se neti sla, pohotno sije polt usnjata, na skrivaj se odpro jim vrata, in križarka doseže tla. Razpaljeni plamenometi na Zemljo sipljejo propast. Zaman so upi in obeti, bohoti žgoča se pošast.

JASNJENJE VII.

JASNJENJE VII.

Odteka Ganges

skozi odprta vrata obzorja.

Milijoni besed

se zlivajo v večni molk.

In nič in ena,

in ena in nič

v brezprostorje.

Parmenid se posmiha

z one strani.

Trobentice cveto,

trobijo rumeno

in slutijo zamete.

Za vedno,

za zmeraj,

za vse čase

to leto je odšlo.

V OZVEZDJU LEVA

V OZVEZDJU LEVA

V izložbi kot v zrcalu

izviri rek četverih.

Bolest v usahlem valu

in v vrtnicah odcvelih.

Poletje se je zlilo v noč

in v mraku je zbledel privid.

V meglah jesenskih pelin žgoč,

v Ljubljanici grenak odsvit.

Nadih sivine oljčne,

zeleni bori v plesu,

čez goličave sončne

kriči le molk v slovesu.

In mrzla reka sanja morje,

valov igrivih šepetanje,

v ozvezdju Leva lesketanje,

za Golovcem pa rdi obzorje.

Brezovica 2014

JASNJENJE 6 in ALEN B'LGARIN

Moja draga sodelavca Jasna in Alen praznujeta vedno skupaj pred koncem leta. Za Jasno je to že šesta pesem, za Alena pa druga.

JASNJENJE VI.

V teh dneh ukletih,

v teh hladnih dneh,

v nočeh prečutih

in v snu le smeh

v očeh izpitih

še lučca tli,

obet in vzdih

in srčna kri,

da vigred spet nas zveseli

in spere sivkasti nadih.

*    *    *    *    *    *    *    *    *

ALEN B'LGARIN

V dvojni vijačnici tvoji

pri tristopetem kromosomu

bolgarski kan čemi

in čaka, da spregovori:

brez sklonov, brez besed,

brez pomena, čisto bled

čaka, da se javi Elena,

in hrepeni po Danieli.

In jer in jor in št in ja:

pridi, o Bolgarija.

Morda se kdaj le polasti

prestola sredi Lendave goric

v tvojih genih skriti kan:

brez sklonov bodeš govoril,

Bolgare po Evropi vodil,

bolgarsko sladko vino pil

in pribil:

"Az' s'm Alen, dob'r den."

ZIMZELENA PESEM

Preden večer se zlije v dan,
namesto jutra srečam meglo,
Krim dosegel bi lahko z roko,
kakor smeh z otožnih lic
in vsakdanjosti nakit.

Vzemi le en dan,
ko se jutro prebudi iz spanja tihega,
pridi kdaj pome z ognjem v očeh,
vzemi moj drugi jaz,
vsi dvomi jutranji so spet z menoj.

In zvon odbije dnevu slovo
in nikogar ni več tu,
vzemi le en dan,
kaj mar ti zelenih trav,
spremenila sva se jaz in ti.

(ob koncertu "Zimzelena scena" aprila in maja v Logatcu in Borovnici: Deum Adora in ŽPZ Tonja)

Tožba za Cill Chaisem

Caoine Cill Cháis Údar anaithnid Cad a dhéanfaimid feasta gan adhmad? Tá deireadh na gcoillte ar lár; níl trácht ar Chill Cháis ná ar a teaghlach is ní bainfear a cling go bráth. An áit úd a gcónaiodh an deighbhean fuair gradam is meidhir thar mhnáibh, bhíodh iarlaí ag tarraingt tar toinn ann is an t-aifreann binn á rá. Ní chluinim fuiaim lachan ná gé ann, ná fiolar ag éamh sois cuain, ná fiú na mbeacha chun saothair thabharfadh mil agus céir don tslua. Níl ceol binn milis na n-éan ann le hamharc an lae a dhul uainn, náan chuaichín i mbarra na ngéag ann, ós í chuirfeadh an saol chun suain. Aicim ar Mhuire is ar Iosa go dtaga sí arís chughainn slán, go mbeidh rincí fada ag gabháil timpeall, ceol veidhlín is tinte cnámh; go dtógtar an baile seo ár sinsear Cill Chais bhreá arís go hard, is go bráth nó go dtiocfaidh an díle ná feictear é arís ar lár.

Tožba za Cill Chaisem (prevod iz angleščine Miha Rus) Kje zdaj naj dobimo suhljad, ko zadnje drevo obleži? Cill Chaisa nihče ne omenja in zvona zdaj glas molči. V tej hiši predobre gospe pri maši slavil se je Bog, gospodje čez širno morje prišli so k sloveči okrog. Gosi več in rac se ne sliši in orla utihnil je klik in marne čebele več k hiši                                    ne znašajo voska, strdi. Utihnile vedre so ptice, ko sonce za goro že gre, v krošnjah molče kukavice in v hišah otroci zdaj spe. O Jezus in Mati Marija, domov naj se vrne gospa. Spet v kolu bo ples in norčija,                            zven gosli in ogenj kresá: da Cill Chais, oj ti očetnjava,                              kot nekdaj na hribu boš stal, ne sodni dan in ne poplava                                      ne izbriše nič več te z višav.  V  izvedbi Dublinersov na YouTubu:  http://www.youtube.com/watch?v=ZrR_4wtOGNA