Andreji čas se nikdar ne ustavi,
nemirni fizikalni pojem le drvi,
dereča reka iz spominov in ljudi
razliva se po Barju kje v glavi.
Enako se nam vsem ves čas dogaja,
je jutro, dan in je večer
in zima se v pomlad počasi taja
a že jeseni v poletju je nemir.
Bela pobočja Storžiča si zrla,
rjave meniševske strmali tudi kdaj,
a zdaj so Bevke tvoj najljubši kraj.
Hidrantov, B in C cevi si vrla
Andreja, gasilerije vodja vse,
mehkoba se v družini ti razpre.
