petek, 20. december 2013

JASNJENJE 6 in ALEN B'LGARIN

Moja draga sodelavca Jasna in Alen praznujeta vedno skupaj pred koncem leta. Za Jasno je to že šesta pesem, za Alena pa druga.

JASNJENJE VI.
V teh dneh ukletih,
v teh hladnih dneh,
v nočeh prečutih
in v snu le smeh
v očeh izpitih
še lučca tli,
obet in vzdih
in srčna kri,
da vigred spet nas zveseli
in spere sivkasti nadih.
*    *    *    *    *    *    *    *    *
ALEN B'LGARIN
V dvojni vijačnici tvoji
pri tristopetem kromosomu
bolgarski kan čemi
in čaka, da spregovori:
brez sklonov, brez besed,
brez pomena, čisto bled
čaka, da se javi Elena,
in hrepeni po Danieli.
In jer in jor in št in ja:
pridi, o Bolgarija.
Morda se kdaj le polasti
prestola sredi Lendave goric
v tvojih genih skriti kan:
brez sklonov bodeš govoril,
Bolgare po Evropi vodil,
bolgarsko sladko vino pil
in pribil:

"Az' s'm Alen, dob'r den."

sreda, 04. december 2013

ZIMZELENA PESEM

Preden večer se zlije v dan,
namesto jutra srečam meglo,
Krim dosegel bi lahko z roko,
kakor smeh z otožnih lic
in vsakdanjosti nakit.

Vzemi le en dan,
ko se jutro prebudi iz spanja tihega,
pridi kdaj pome z ognjem v očeh,
vzemi moj drugi jaz,
vsi dvomi jutranji so spet z menoj.

In zvon odbije dnevu slovo
in nikogar ni več tu,
vzemi le en dan,
kaj mar ti zelenih trav,
spremenila sva se jaz in ti.

(ob koncertu "Zimzelena scena" aprila in maja v Logatcu in Borovnici: Deum Adora in ŽPZ Tonja)

četrtek, 28. november 2013

Tožba za Cill Chaisem

Caoine Cill Cháis

Údar anaithnid
Cad a dhéanfaimid feasta gan adhmad?
Tá deireadh na gcoillte ar lár;
níl trácht ar Chill Cháis ná ar a teaghlach
is ní bainfear a cling go bráth.
An áit úd a gcónaiodh an deighbhean
fuair gradam is meidhir thar mhnáibh,
bhíodh iarlaí ag tarraingt tar toinn ann
is an t-aifreann binn á rá.
Ní chluinim fuiaim lachan ná gé ann,
ná fiolar ag éamh sois cuain,
ná fiú na mbeacha chun saothair
thabharfadh mil agus céir don tslua.
Níl ceol binn milis na n-éan ann
le hamharc an lae a dhul uainn,
náan chuaichín i mbarra na ngéag ann,
ós í chuirfeadh an saol chun suain.


Aicim ar Mhuire is ar Iosa
go dtaga sí arís chughainn slán,
go mbeidh rincí fada ag gabháil timpeall,
ceol veidhlín is tinte cnámh;
go dtógtar an baile seo ár sinsear
Cill Chais bhreá arís go hard,
is go bráth nó go dtiocfaidh an díle
ná feictear é arís ar lár.
Tožba za Cill Chaisem

(
prevod iz angleščine Miha Rus)
Kje zdaj naj dobimo suhljad,
ko zadnje drevo obleži?
Cill Chaisa nihče ne omenja
in zvona zdaj glas molči.
V tej hiši predobre gospe
pri maši slavil se je Bog,
gospodje čez širno morje
prišli so k sloveči okrog.

Gosi več in rac se ne sliši
in orla utihnil je klik
in marne čebele več k hiši                                   

ne znašajo voska, strdi.
Utihnile vedre so ptice,
ko sonce za goro že gre,
v krošnjah molče kukavice
in v hišah otroci zdaj spe.


O Jezus in Mati Marija,
domov naj se vrne gospa.
Spet v kolu bo ples in norčija,                           

zven gosli in ogenj kresá:
da Cill Chais, oj ti očetnjava,                             

kot nekdaj na hribu boš stal,
ne sodni dan in ne poplava                                    

 ne izbriše nič več te z višav. 

V  izvedbi Dublinersov na YouTubu:  http://www.youtube.com/watch?v=ZrR_4wtOGNA

sreda, 06. november 2013

BATHEMAN

Odšel je Igor v gozd, v temo, v mrak, 
v trhlih duplih sove so zavdale, 
z motnjavo v glasu z možem pomarnjale, 
ki ljubo vse mu je, kar kaže znak 

življenja, skrivnost zahukale mu na uho, 
naj uka loti se, da najde pot v goščavi, 
da se povzpne v zdravljičini upravi. 
So pele sove in strašljivo in lepo. 

Poslušal Igor je njih speve mrzkoglasne, 
poslušal je modrost pradavnih ptic, 
in vse razumel je in vse dojel. 

Ujeto v gubo belih rojenic 
zanesle so mu žene seme v zibel, 
da je živali že od nekdaj razumel. 

(Igorju Hebatu ob pridobitvi naziva magister)

ponedeljek, 04. november 2013

Kolo, kolesa : kalu, kalesa


Kolo, kolesa, kalu, kalesa ...
Najprej me Metka je vozila
v stari tribuni k ta sredji Tatjani.
Bil kuštrav sem fantiček
in bival med Ložani.
Potem grabili pesek smo kraj hiše na dvorišču:
bil kralj sem na triciklu,
užival v deškem vrišču.
V Feromotu oče kupil
mi prvo je kolesce:
živo zelene barve
kot smrekovo drevesce.
Poljubljal makadam sem
ne z usti, le s koleni,
spoznaval barska pota
pod drevnih hiš slemeni.
Prislonjena kolesa
so vneto me vabila:
pod štango na pedale
porinil sem bedresa
starega kolesa.
Enako stare gare
ni jahal Rusov Vine.
Pripeljal jih za pare
lastniku imovine.
V ježka metal pridno
drobiž sem in petake,
primaknil oče vidno:
glej pony za junake.
Konjiček, tri prestave
in sedlo v belem skaju,
že letel sem po Logu:
oh, blagor otročaju.
Glej, moja starša sestra,
ta Rusova Marička,
zamenja svoj'ga ponyja
za mojega konjička.
Brez prestav kolo mi bodi,
zbogom, Sturmey Archer,
20 col odtlej me vodi,
mladi sem Moraster.
Po Logu in na Jezero
in tudi kdaj v Gorice,
da gume bi zdržale težo
in počile ne špice.
Zgradili so nam novo cesto,
naravnost v ljubo barje,
po avtocesti smo s kolesi
preganjali komarje.
V prvem letu nove šole,
ko šesti razred mine,
na Jezero nas Kalič pelje
s kolesi prek ravnine.@
Se Škander je od nas poslovil,
bilo mi ni vseeno,
ko Gorazd je kolo z rogovjem
šofiral nasajeno.
Matjaž je bil za birmo dobil
iz Roga v dar rekorda.
Potem se oče z njim je vozil,
da se razgiblje morda.
V motorno je kolo spremenil
Matjaž kolo od Duha,
a vendar se vse boljše vozil
s pedali, brez izpuha.
Skrivnostna res je zgodba tega
z verigo beemveja,
z napisom na svetilki pustil
kolo sem, ko rodi se Beja.
Mogoče z njim se Urška vozi,
morda povodni mož,
v Ljubljani kradejo vseskozi
kolesa kot korita rož.
Napočila je srednja šola,
zbolel je ati naš,
sva brcala s kolesi žogo,
bil Vine moj pajdaš.
Sploh slutil nisem, da odhaja ati,
bilo bi mi hudo,
potem pa je napočil petek,
ko je zavekalo nebo.
Odšel je k Pepi dragi ati,
obličje zre Boga,
s Teslom se in Volto brati,
očeta spet ima.
V Ljubljani najprej kupil
sem novo si kitaro,
a Tonček me učil akorde,
igrati muz'ko staro.
V Nami vrh nadstropij
sem kupil seniorja,
zelenega dirkalca
za vožnjo do obzorja.
Odtlej sem neumorno drevil
od Loga do Ljubljane
in viške algoritme menjal
za mlade sem Poljane.
Vse bliže mi bila je ura
oditi med soldate,
še prej pa kolesarska tura
med dalmatinske brate.
Posodil Knep je maratona,
že glej ga, Brod na Kupi,
a v Zadru so zavdali mi
mlečnokislinski strupi.
Brez zračnic vlak me je odpeljal
v Pulo branit Istro,
brez koles sem tam ostal
s topovi in tornistro.
Minilo tudi to je leto,
postal sem bruc študent,
s kolesom na izpit prevneto
prišel sem, repetent.
Me senior v Ljubljano vodil
in potlej maraton,
rdeč poni nas je osvobodil
od tankovskih kolon.
Matjaž je bil posodil
jermenarja s pedali,
če hlapi so spuhteli,
le žganci so ga gnali.
Po Logu in na Brezov'co
v Radno v rane svate,
motor me je pod mlado lunco
primlel na kilovate.
Postala ljub'ca je ženica,
na Logu najin dom,
v bencinu iz daljav resnica
in opustel je kolodrom.
Minila hitro vsa so leta,
kolesa so ostala,
čeprav jih šest je vzela
tatov ljubljanskih šala.
Oživel spet je maraton
in ponyjev je čreda
in starodavni favorit
cel dan na vlake gleda.
V Ljubljani čaka puch na me,
ko vlak v prestolnico pripelje,
in ves razigran na Parmovo
moj skoraj cent vesel odpelje.
Zadosti bodi te tirade,
oj, hvala ti, draisine,
saj ti si kriv za verze mlade,
za biciklistični spomin.

ponedeljek, 28. oktober 2013

PESEM KROKODILA GENE

Naj se pešci lovijo,
ko med lužami drčijo,
hudournik je pločnik
pod vodo.

Mimoidoči strmijo
v dneva peripetijo:
le zakaj jaz vesel sem tako?

Meh raztegnem in zapojem,
vsak prisluhne mi prav rad.
Obžalujem, da praznujem
rojstni dan le enkrat.

Glej ga, glej, čarodeja,
v frčoplanu se smeja
in povabi v kino za groš.
"Vse najboljše," pozdravi
in še predme postavi
indijančkov presladkih cel koš.

Meh raztegnem in zapojem ...

(slovenski prevod ruske pesmice http://www.youtube.com/watch?v=ILRe9dHyby8)

ponedeljek, 07. oktober 2013

POT RAZOČARANIH LJUDI

POT RAZOČARANIH LJUDI


Stopil sem na pot razočaranih ljudi.
Med tiri bolest, na pragovih kri.
V temi žaromet, šelestenje žic.
Strojevodja trobi. Kri odteka z lic.

Stopil sem na vlak razočaranih ljudi.
V gomulki le brlivke, vročina s tal puhti.
Zaviti v tople sanje na tlako grejo vsi.
Za motnjavo v oknih ponikajo luči.

sreda, 02. oktober 2013

RIMINI

Sanjal sem te, Rimini.
Tvoje peščene plaže so zavdale,
vse tvoje pesmi so mi v nedrih plale,
ko me je zajela bol v sivini.

Odneslo me je daleč k Betelgezi,
ko sem mrmraje molil Agnus Dei,
Cantate Domino že skoraj kakor v jezi
roteče bruhnil k večni je Ideji.

Prišli smo sem na sinji breg Jadrana
kot Jazon nekdaj z ladjo na ramenih,
s prelepim spevom o veselju in bremenih.

Med školjkami smo našli zlato runo,
in biser dragocen v mokri grudi
da vsa jesen je v pesmi nasmejana.

ponedeljek, 23. september 2013

IVINI LILI


Logaška Lilija,
dekletce malo iz Blekôve vasi.
Čaka te gmajna in čaka poljé,
čakajo skrite očem koliševke,
čakajo pravljice, zgodbe in bajke,
čakajo v kolu na té že rusalke.
Podaj jim ročico, le hitro čez plan,
okoli Sekir'ce v raj razigran.
Glej, mamica tvoja z Marmontom kramlja
in otec za tabo ubira korak.
Vse više, pod nebes, k oblakom, v zrak.
Pod jelkami skrita se gruda rahlja:
za Lili odpira se Lipperta jama.

sreda, 11. september 2013


OD BJELAŠNICE DO PARMOVE*




Nič nas ni strah, če so z nami smučarji.
Zamedlo je smučine in vlečnice stojijo,
sivi vulkanski bljuvki frčijo v policijo,
na orle smelokrile prežijo krokarji.


Med nami bil in nismo te spoznali,
v Boston pluli smo in zrli kot Vespucci,
Osake daljne sake smo vneto pogreš'vali
in včasih kakor Kuralt bili na eni smuči.


In zdaj odhajaš, slovo se le spodobi.
Sezimo si v desnice: zdravo
in da ubrali bi vsi skupaj tisto pravo.


Adijo, Šarabon, zbogom, Matjaž,
zasidraj se na Punti kraj Pirana,
Jadransko morje mirno, plovba je končana.



Ruben Moraster









* Vsaka podobnost z liki iz resničnega življenja je zgolj naključje. Pred uporabo teh verzov se posvetujte s Prešernom ali Župančičem. Ne pošiljajte zahtevkov na Cankarja, ta ni pristojen za poezijo.

torek, 10. september 2013

ŽALOSTINKA ZA DEUM ADORA

PESEM
ŽALOSTINKA

Deum Adora, tvoje ime je zapisano na svod.
Boga veličaj, pomagaj nam, Gospod!
Hvalite Boga, aleluja,
namesto misse brevis requiem se vzbuja
v mojem srcu grenka melodija,
žalna pesem in spomini
začno se zgubljati v davnini.
Ti, ki boriš se z Bogom,
ki vzameš Lijo, da pridobiš Rahelo,
poslušaj pesem svojih zvestih klonov,
ki jim srce drhteti je začelo.
Ostani z mečem sinjim, Anakin Nebesec,
naj te ne zmamijo medsé ti mrzki Sithi,
ki čustvom se vdajajo srditi
in z rusim mečem robijo nedolžne glave.
Naj dvojčka vesta za očeta,
naj Padme bo še kar nebeško lepa
in Temni Lord zastonj naj spletke sklepa.
Mi, tvoji kloni, pa bodemo še peli,
kdaj žalostni in kdaj veseli,
na dnu srca pa nota bo spomina,
o Jaka, o gospod Jerina.

Ruben Moraster

nedelja, 04. avgust 2013

PRIJATELJU BOŠTJANU ZA ROJSTNI DAN

Ko se Boštjanu čas zgosti v funkcije,

ko ključi obnemorejo,

ko ni ključavnic, ko ni vrat,

ko servus reče tudi Rus,

ko Micka preračunava

od Laz do Dramelj,

ko vse leze, vse se drami,

ko Ulrik Celjski vzklikne: "Hej, kolega!"

in mu šegavo zadrhti čeljustna kost,

takrat gotovo je jesen

in vinotok se zlije v padlo listje

in naš Boštjan še vedno isti je,

le par srebrnih nitk na sencih se utrne

in vse se vrača spet v zamolkli jek večera,

ko čarna zima se v deželo vrne.

Ruben Moraster

petek, 02. avgust 2013

SCI-FI JAM

Imperij vrnil je udarec,
pred Borgi rešil je Zemljo,
beže Klingoni in Siloni,
na Caprici je spet lepo.

Odet v črno Anakin
in Luke, njegov edini sin
vihtita v ihti svetle meče
in Joda v zagonetki reče:

"V Ljubljani ko v zenitu sonce
na dan kot Marko, rodni brat
je rojen Janez, mali škrat."

Naj poslove se Nezemljani,
naj ves vsemir gre v rimane,
ko mali John tako me gane.

Ruben Moraster

četrtek, 01. avgust 2013

MOJI VLAKI


Celo noč so vozili moji vlaki,
iz Sežane v Ljubljano, iz Ljubljane v Sežano.
Celo noč moji orjaki
so za sabo vlekli skrito mano.
Celo noč bedeli so tovorni vlaki,
za zore pa so pridrevili
Siloni rdeči v polni sili,
noseč v svojih nedrih utrujene ljudi.
Treh kilovoltov sila neizmerna
jih je gnala
preganjane titane
od Ljubljane do Sežane,
od Sežane do Ljubljane.

Ruben Moraster