četrtek, 28. november 2013

Tožba za Cill Chaisem

Caoine Cill Cháis

Údar anaithnid
Cad a dhéanfaimid feasta gan adhmad?
Tá deireadh na gcoillte ar lár;
níl trácht ar Chill Cháis ná ar a teaghlach
is ní bainfear a cling go bráth.
An áit úd a gcónaiodh an deighbhean
fuair gradam is meidhir thar mhnáibh,
bhíodh iarlaí ag tarraingt tar toinn ann
is an t-aifreann binn á rá.
Ní chluinim fuiaim lachan ná gé ann,
ná fiolar ag éamh sois cuain,
ná fiú na mbeacha chun saothair
thabharfadh mil agus céir don tslua.
Níl ceol binn milis na n-éan ann
le hamharc an lae a dhul uainn,
náan chuaichín i mbarra na ngéag ann,
ós í chuirfeadh an saol chun suain.


Aicim ar Mhuire is ar Iosa
go dtaga sí arís chughainn slán,
go mbeidh rincí fada ag gabháil timpeall,
ceol veidhlín is tinte cnámh;
go dtógtar an baile seo ár sinsear
Cill Chais bhreá arís go hard,
is go bráth nó go dtiocfaidh an díle
ná feictear é arís ar lár.
Tožba za Cill Chaisem

(
prevod iz angleščine Miha Rus)
Kje zdaj naj dobimo suhljad,
ko zadnje drevo obleži?
Cill Chaisa nihče ne omenja
in zvona zdaj glas molči.
V tej hiši predobre gospe
pri maši slavil se je Bog,
gospodje čez širno morje
prišli so k sloveči okrog.

Gosi več in rac se ne sliši
in orla utihnil je klik
in marne čebele več k hiši                                   

ne znašajo voska, strdi.
Utihnile vedre so ptice,
ko sonce za goro že gre,
v krošnjah molče kukavice
in v hišah otroci zdaj spe.


O Jezus in Mati Marija,
domov naj se vrne gospa.
Spet v kolu bo ples in norčija,                           

zven gosli in ogenj kresá:
da Cill Chais, oj ti očetnjava,                             

kot nekdaj na hribu boš stal,
ne sodni dan in ne poplava                                    

 ne izbriše nič več te z višav. 

V  izvedbi Dublinersov na YouTubu:  http://www.youtube.com/watch?v=ZrR_4wtOGNA

sreda, 6. november 2013

BATHEMAN

Odšel je Igor v gozd, v temo, v mrak, 
v trhlih duplih sove so zavdale, 
z motnjavo v glasu z možem pomarnjale, 
ki ljubo vse mu je, kar kaže znak 

življenja, skrivnost zahukale mu na uho, 
naj uka loti se, da najde pot v goščavi, 
da se povzpne v zdravljičini upravi. 
So pele sove in strašljivo in lepo. 

Poslušal Igor je njih speve mrzkoglasne, 
poslušal je modrost pradavnih ptic, 
in vse razumel je in vse dojel. 

Ujeto v gubo belih rojenic 
zanesle so mu žene seme v zibel, 
da je živali že od nekdaj razumel. 

(Igorju Hebatu ob pridobitvi naziva magister)

ponedeljek, 4. november 2013

Kolo, kolesa : kalu, kalesa


Kolo, kolesa, kalu, kalesa ...
Najprej me Metka je vozila
v stari tribuni k ta sredji Tatjani.
Bil kuštrav sem fantiček
in bival med Ložani.
Potem grabili pesek smo kraj hiše na dvorišču:
bil kralj sem na triciklu,
užival v deškem vrišču.
V Feromotu oče kupil
mi prvo je kolesce:
živo zelene barve
kot smrekovo drevesce.
Poljubljal makadam sem
ne z usti, le s koleni,
spoznaval barska pota
pod drevnih hiš slemeni.
Prislonjena kolesa
so vneto me vabila:
pod štango na pedale
porinil sem bedresa
starega kolesa.
Enako stare gare
ni jahal Rusov Vine.
Pripeljal jih za pare
lastniku imovine.
V ježka metal pridno
drobiž sem in petake,
primaknil oče vidno:
glej pony za junake.
Konjiček, tri prestave
in sedlo v belem skaju,
že letel sem po Logu:
oh, blagor otročaju.
Glej, moja starša sestra,
ta Rusova Marička,
zamenja svoj'ga ponyja
za mojega konjička.
Brez prestav kolo mi bodi,
zbogom, Sturmey Archer,
20 col odtlej me vodi,
mladi sem Moraster.
Po Logu in na Jezero
in tudi kdaj v Gorice,
da gume bi zdržale težo
in počile ne špice.
Zgradili so nam novo cesto,
naravnost v ljubo barje,
po avtocesti smo s kolesi
preganjali komarje.
V prvem letu nove šole,
ko šesti razred mine,
na Jezero nas Kalič pelje
s kolesi prek ravnine.@
Se Škander je od nas poslovil,
bilo mi ni vseeno,
ko Gorazd je kolo z rogovjem
šofiral nasajeno.
Matjaž je bil za birmo dobil
iz Roga v dar rekorda.
Potem se oče z njim je vozil,
da se razgiblje morda.
V motorno je kolo spremenil
Matjaž kolo od Duha,
a vendar se vse boljše vozil
s pedali, brez izpuha.
Skrivnostna res je zgodba tega
z verigo beemveja,
z napisom na svetilki pustil
kolo sem, ko rodi se Beja.
Mogoče z njim se Urška vozi,
morda povodni mož,
v Ljubljani kradejo vseskozi
kolesa kot korita rož.
Napočila je srednja šola,
zbolel je ati naš,
sva brcala s kolesi žogo,
bil Vine moj pajdaš.
Sploh slutil nisem, da odhaja ati,
bilo bi mi hudo,
potem pa je napočil petek,
ko je zavekalo nebo.
Odšel je k Pepi dragi ati,
obličje zre Boga,
s Teslom se in Volto brati,
očeta spet ima.
V Ljubljani najprej kupil
sem novo si kitaro,
a Tonček me učil akorde,
igrati muz'ko staro.
V Nami vrh nadstropij
sem kupil seniorja,
zelenega dirkalca
za vožnjo do obzorja.
Odtlej sem neumorno drevil
od Loga do Ljubljane
in viške algoritme menjal
za mlade sem Poljane.
Vse bliže mi bila je ura
oditi med soldate,
še prej pa kolesarska tura
med dalmatinske brate.
Posodil Knep je maratona,
že glej ga, Brod na Kupi,
a v Zadru so zavdali mi
mlečnokislinski strupi.
Brez zračnic vlak me je odpeljal
v Pulo branit Istro,
brez koles sem tam ostal
s topovi in tornistro.
Minilo tudi to je leto,
postal sem bruc študent,
s kolesom na izpit prevneto
prišel sem, repetent.
Me senior v Ljubljano vodil
in potlej maraton,
rdeč poni nas je osvobodil
od tankovskih kolon.
Matjaž je bil posodil
jermenarja s pedali,
če hlapi so spuhteli,
le žganci so ga gnali.
Po Logu in na Brezov'co
v Radno v rane svate,
motor me je pod mlado lunco
primlel na kilovate.
Postala ljub'ca je ženica,
na Logu najin dom,
v bencinu iz daljav resnica
in opustel je kolodrom.
Minila hitro vsa so leta,
kolesa so ostala,
čeprav jih šest je vzela
tatov ljubljanskih šala.
Oživel spet je maraton
in ponyjev je čreda
in starodavni favorit
cel dan na vlake gleda.
V Ljubljani čaka puch na me,
ko vlak v prestolnico pripelje,
in ves razigran na Parmovo
moj skoraj cent vesel odpelje.
Zadosti bodi te tirade,
oj, hvala ti, draisine,
saj ti si kriv za verze mlade,
za biciklistični spomin.