JASNJENJE
VII.
Odteka
Ganges
skozi
odprta vrata obzorja.
Milijoni
besed
se
zlivajo v večni molk.
In nič
in ena,
in ena
in nič
v
brezprostorje.
Parmenid
se posmiha
z one
strani.
Trobentice
cveto,
trobijo
rumeno
in
slutijo zamete.
Za
vedno,
za
zmeraj,
za vse
čase
to leto
je odšlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar